Home | Izobraževanje, Znanost
1 Uvod Znanost že od nekdaj poskuša razlagati naravne pojave in mehanizme. Pravzaprav je vsa znanost kar nekakšen abstraktni model, ki poskuša vso realnost opisati v nekem strogo definiranem matematičnem prostoru, kjer vse relacije delujejo rekurzivno, ponovljivo in celo po že v naprej določenih pravilih. Odnos med vzrokom in posledico postane torej precej bolj eksakten, na žalost pa tudi nekoliko bolj tog in kratkoviden. Ta kratkovidnost pa se najbolj razbohoti ravno pri tistih procesih v naravi, kjer je že sama vzročna-posledičnost tisti osnovni mehanizem, katera že sam proces pogojuje. Zelo lep primer je kar samo elektromagnetno valovanje, ki se že od nekdaj spretno izogiba kakršnegakoli koherentnega matematičnega modela, oziroma klasifikacije - o elektromagnetizmu dejansko še vedno ne vemo ničesar. Gre za zelo elementarno interakcijo dveh osnovnih sil, ki s svojim preprostim mehanizmom soustvarjata gibanje, tega pa mi interpretiramo enkrat kot delce, drugič spet kot valovanje, vsakič pa, kar je najbolj zanimivo, potuje enako hitro. 2 Elektromagnetno polje Spreminjanoče električno polje povzroča magnetno polje, spreminjajoče se magnetno polje pa ustvarja električno polje. Takšna medsebojna povezava električnega in magnetnega polja omogoča, da se sprememba v električnem ali magnetnem polju širi skozi prostor. Slika 1: Nastanek in usmerjenost elektromagnetnega valovanja Potovanje elektromagnetne motnje skozi prostor imenujemo elektromagnetno valovanje. Elektromagnetno valovanje je transvenzalno valovanje, kar pomeni, da sta električno in magnetno polje pravokotni drug na drugega, obe pa sta pravokotni na smer širjenja valovanja. 3. Elektromagnetizem v našem okolju Elektromagnetna sevanja so prisotna povsod v našem okolju. S človeškimi čutili zaznamo le ozek spekter sevanj v območju vidne svetlobe in sevanj, katerih jakosti so tako velike, da jih čutimo kot toploto. Možni biološki učinki neionizirnih elektromagnetnih polj so v mnogočem podobni kemotoksičnim učinkom: nekateri odmerki imajo pozitivne učinke, drugi zdravju škodljive učinke, nekateri pa nimajo učinka. Nekateri učinki elektromagnetnih polj prenehajo s trenutkom konca izpostavljenosti medtem, ko lahko mogoče v nekaterih primerih elektromagnetna polja sprožijo zaporedje bioloških dogodkov, ki so prisotni še dolgo po prenehanju izpostavljenosti. Številni poskusi pri veliki poljski jakosti kažejo na zvezo med odmerkom in učinkom in pojasnjujejo nekatere mehanizme interakcij z organizmi. Pri nizki poljski jakosti, kjer ne pride do draženja in segrevanja gre za tako imenovane netermične učinke (tem je človek izpostavljen v naravnem in bivalnem okolju) – pa prihaja do številnih protislovij glede izvedenih raziskav in nejasnostisklepov. V nadaljevanju se bom v celoti posvetil naravnim in umetnim nizkofrekvenčnim električnim poljem, njihovim virom in vpilivom na biološke sisteme. Pomembno je razumevanje, da vsako časovno spremenljivo električno polje posledično ustvari tudi magnetno komponento, kar pomeni, da izmenično električno polje vedno nastopa v kombinaciji z magnetnim poljem, torej govorimo o izmeničnem elektromagnetnem polju. V tem seminarju se bomo omejili zgolj na električno komponento tega polja, čeprav vemo, da v naravi vedno nastopa v kombinaciji z magnetno komponento. Elektromagnetna sevanja obstajajo v naravi in so bila vedno prisotna na Zemlji. V dvajsetem stoletju se je s pojavom elektrike in električnih naprav, mobilne komunikacij znatno povečala intenziteta umetno ustvarjenih elektromagnetnih polj. Ljudje so vsak dan izpostavljeni sevanjem različnih frekvenc doma in na delu. Znanost že skoraj stoletje preučuje interakcijo med EM valovanji in snovjo. Izračuni, ki temeljijo na klasičnih Maxwellovih enačbah in enačbah kvantne mehanike so bili dolgo časa uporabljeni za ocenjevanje moči in karakteristik vpliva EM valovanj na snov, molekule, atome, in druge delce. Eksperimenti so pokazali da te enačbe uspešno opisujejo te interakcije. V zadnjem času so se začela pojavljati vprašanja o vplivu EM valovanj na biološke sisteme in človeka. Na koncu sedemdesetih let se je pojavila znanstvena študija, katere rezultati so nakazovali na povečan odstotek levkemije pri otrocih, ki so živeli pod električnimi daljnovodi. Čeprav se je kasneje izkazala za znanstveno neutemeljeno, je v javnosti zakoreninila mnenje, da je nevarno živeti pod daljnovodi. V devetdesetih letih so se pojavile številne podobne študije in v javnosti razširile mnenje, da EM sevanje negativno vpliva na človeka. Dejstvo, da jih naša čutila ne zaznavajo še povečuje splošno negotovost. Dandanes po svetu potekajo številne raziskave o možnih bioloških škodljivih učinkih EM polj. Nesporno je, da EM polja velikih jakosti škodujejo organizmom ter pogosto ogrozijo njegovo življenje. Kljub prizadevanjem pa stroka še ne more dati jasnega rezultata o škodljivosti EM polj nižjih jakosti na biološke sisteme. Snov v el. polju Električno polje, ki nastane v bližini naelektrenega prevodnika, je vektor, določen z električno poljsko jakostjo E, izražen v V/m. Če se nahaja v takem polju nek naboj Q, deluje nanj sila, ki je premosorazmerna naboju in jakosti tega polja. Nenabite delce skuša električno polje deformirati. V nehomogenem električnem polju na nenabite delce deluje sila, ki povzroči njihovo gibanje. Ta sila je odvisna od kraja in je sorazmerna gradientu energije, ta pa je sorazmerna kvadratu električnega polja. V električnem polju tako pride do gibanja celic, te lahko zaradi prisotnosti polja spremenijo obliko, se uredijo v verige in se v polju orientirajo. Če v električno polje postavimo objekt, se spremeni električno stanje v samem objektu. Pri tem so odločilne snovne lastnosti, dielektričnost, prevodnost in geometrija objekta. Biološka tkiva imajo v primerjavi z zrakom zelo velike vrednosti dielektričnosti in prevodnosti. To pomeni, da so relativno dobri električni prevodniki. V notranjosti prevodnikov v področju nizkih frekvenc ne more priti do nastanka električnega polja. Pod vplivom zunanjega polja se prosti nosilci v prevodniku razporedijo tako, da njihovo polje izniči vpliv zunanjega polja v prevodniku, zato je polje v prevodniku ni električnega polja. Pri obravnavi učinkov električnih polj na biološke sisteme se vedno navajajo nemotene poljske jakosti (brez prisotnosti oseb in drugih prevodnih objektov), saj se električne poljske jakosti vzdolž objekta močno spreminjajo in niso natančno znane. Za elektrostatično polje je značilno, da lahko vsaki točki v prostoru nedvoumno pripišemo določen časovno konstanten potencial. Biološki objekti so telesa, ki so sestavljena iz različnih snovi. Te so sestavljene iz delcev, ki so različno nabiti ter različno gibljivi. Kljub nehomogeni notranjosti telesa lahko to v splošnem, v primerjavi z zrakom, označimo kot prevodno. V elektrostatičnem polju prihaja zaradi njegovega influenčnega delovanja do prerazporejanja nabojev tako dolgo, dokler površina telesa ne predstavlja ekvipotencialne ploskve in v notranjosti telesa ni več električnega polja. Pri tem pa pride do precejšnjega popačenja prej nemotenega električnega polja, ki vodi do povišanja vplivne električne poljske jakosti. Popačenje je odvisno od položaja in oblike biološkega objekta. V nasprotju z izmeničnimi polji v statičnih poljih po ločitvi influenčnih nabojev ne prihaja do nadaljnjih premikov nabojev. Ko se dotaknemo naelektrene površine telesa in smo ozemljeni, steče tako imenovani odvodni tok. Njegova velikost je odvisna od kapacitivnosti naelektrenega telesa in njegovega potenciala glede na zemljo. Medtem ko visoka elektrostatična polja najdemo v bližini enosmernih visokonapetostnih daljnovodov, pa je dobro znana razelektritev npr. ob dotiku z avtomobilom. V tem primeru se avto naelektri z visokim elektrostatičnim potencialom zaradi trenja koles s cestiščem. Ko se dotaknemo kovinske površine vozila, se vozilo razelektri prek nas v zemljo. Vozilo ostane razelektreno tako dolgo, dokler ne prevozi dovolj dolge razdalje, da se zopet nabije. Električno polje nizkih frekvenc Izmenična električna polja nastanejo zaradi izmenično gibajočih se električnih nabojev. Pri tem nastali električni tok teče v bioloških objektih po poteh, ki so določene z bolj ali manj prevodnimi območji v telesu. Če se jakost nemotenega električnega polja spreminja izmenično, se tako spreminja tudi jakost toka v telesu, postavljenim v to polje. Ko se človek znajde v nizkofrekvenčnem električnem polju se na površini telesa ustvari električno polje, ki se razlikuje od prvotnega polja. To polje lahko povzroči vibracije dlak in las, ki jih lahko zaznavamo. Lahko povzroči tudi stimulacijo drugih senzorski receptorjev v koži. V telesu nastane notranje električno polje, ki je sorazmerno polju na površini in požene skozi telo električni tok. Električna poljska jakost na površini telesa povzroča naelektritev razmeroma visokoohmskih dlak po telesu. Aktivne sile med dlakami in površino telesa povzročijo vibracije dlak. Močno povečanje polja na površini telesa povzroči občutek zbadanja med obleko in kožo, kot tudi neposredno stimulacijo perifernih receptorjev v koži. Zaznavanje električnega polja (draženje, vibracija dlak, srbečica) je odvisno od orientacije telesa glede na polje, položaja udov, obleke in ozemljitve. To je očitno predvsem pri omrežni frekvenci 50-60 Hz. Ker kri kroži po vsem telesu, povzroča zvišanje prekrvavljenih tkiv in s tem zmanjšanje razlike v prevodnosti med posameznimi deli telesa. Biološki materiali so razmeroma dobri prevodniki. Zato dobimo osnovni vpogled v dogajanje v živem organizmu, ki se nahaja v nizkofrekvenčnem električnem polju tako, da posamezna tkiva nadomestimo s prevodnikom. Razlika med posameznimi organi je relativno majhna. Najbolj električno prevodne so krvne poti. V tkivu tako teče tok, njegovo gostoto pa lahko podamo z izrazom: J=s Enotranji (2) Tako porazdelitev električne poljske jakosti v človeškem telesu kot tudi poti induciranih tokov skozenj, poznamo le v grobem. Tok, ki prodre skozi dele telesa z večjo upornostjo (koža, maščoba), teče dalje v glavnem po krvnih poteh, ki so zelo dobro prevodne (s=0,8 S/m). Tako je treba za določitev električnega polja v telesu upoštevati lokalno porazdelitev električnega polja. Pri upoštevanju značilnih konstant biološkega tkiva dobimo zvezo med zunanjo (E0) in notranjo električno poljsko jakostjo (Enot) za statična polja: Enot/ E0 @ 10-12, medtem ko za izmenična polja frekvence 50Hz dobimo Enot/ E0 @ 10-8. Polje v biološki snovi je znatno manjše od zunanjega polja, v katerem se nahaja. Vsak kV/m zunanjega polja povzroči v telesu gostoto toka približno 32 mA/m2. Velikost gostote toka v telesu je v principu odvisna od tega, ali se človek nahaja na prevodni podlagi ali pa je od nje izoliran.Električno polje se v neposredni bližini človeškega telesa popači. Učinek koncentracije polja (stopnja popačitve) je odvisen od oblike in velikosti telesa. Izmenično električno pole torej lahko vpliva na človeka posredno ( razelektritev ob dotiku prevodnih neozemljenih objektov) in neposredno. Posledica je v obeh primerih tok, ki teče skozi človeško telo in ustvari znotraj telesa električno polje nizke jakosti. Pri posrednem vplivu ločimo med prehodnim tokom, ki steče po človeku v trenutku zaradi razelektritve prevodnega objekta in stalnim tokom, ki teče zaradi periodičnega časovnega spreminjanja razporeditve naboja na prevodnem objektu. Veliko bioloških učinkov elektromagnetnih polj je mogoče pojasniti z dokazanimi in potrjenimi mehanizmi interakcij. V grobem jih delimo na direktne in indirektne mehanizme. Direktne interakcije povzročajo vplive v organizmih zaradi izpostavljenosti sevanju, indirektne pa so posledica fizičnega kontakta z naelektrenim telesom. Vpliv sevanj na biološke sisteme je različen glede na frekvenčno območje virov. Pri nizkih frekvencah ima primarni pomen stimulacija vzdražnih tkiv v telesu, medtem ko pri visokih frekvencah prevladuje termični učinek (gretje tkiva zaradi energijske absorbcije). Pri ugotavljanju mehanizmov interakcij je poznavanje električnih lastnosti tkiv nedvomno velikega pomena. Makroskopske električne lastnosti tkiv igrajo pomembno vlogo pri določanju induciranih tokov ter njihove porazdelitve znotraj telesa. Mikroskopske električne lastnosti tkiv pa omogočajo vpogled v dogajanja na molekularnem in celičnem nivoju. Viri el. Polja 6.1Naravni viri Naravno električno polje izvira iz Zemlje in zemeljske atmosfere. Električno polje zemlje je sestavljeno iz prevladujoče statične in časovno spreminjajoče se komponente, ki pa je za nekaj velikostnih razredov manjša. Vir statičnega električnega polja je krogelni kondenzator, ki ga predstavlja Zemlja. Spodnja plast troposfere služi kot dielektrik kondenzatorja, ki ga sestavljata električna prevodna površina Zemlje in električno prevodna atmosfera v višini nad 40 km. Ta kondenzator ali tako imenovani krogelni resonator, se nenehno polni z atmosferskimi razelektritvami v obliki strel. Zaradi ločitve električnega naboja med atmosfero in Zemljo znaša električna poljska jakost ne površini Zemlje med 100 in 500 V/m. Dnevno nihanje naravno prisotnega električnega polja je odvisno predvsem od neviht, ki vplivajo na stopnjo premeščanja nabojev med Zemljo in atmosfero. Največja nihanja se pojavijo ob nevihtah, kjer električno polje doseže do 20 kV/m. Te vrednosti so lahko tudi dosti večje ob močnih padavinah ali megli. Električno polje je odvisno od nadmorske višine, lokalne temperature, vlage in prisotnosti ioniziranih motenj. 6.2 Umetni viri Najmočnejši umetni viri električnega polja s katerimi se srečujemo v vsakdanjem življenju so električni daljnovodi. Električna poljska jakost direktno pod daljnovodom lahko doseže vrednost do 10kV/m, vendar se z oddaljenostjo manjša, tako da na oddaljenosti 50-100m od daljnovoda pade na tako nizko vrednost, da nima več posebnega vpliva. V urbanih naseljih je električna energija večinoma distribuirana prek trifaznih podzemnih vodov. Ti kabli, ki so navadno položeni v globini vsaj 0,7 m ne povzročajo električnega polja, saj so obdani z prevodniškimi materiali, ki dušijo električno polje. Viri električnega polja v človekovem bivalnem okolju so tudi gospodinjske naprave Tabela 3: Električno polje nekaterih gospodinjskih aparatov na oddaljenost 30 cm. El. naprava El polje (V/m) radio 180 likalnik 120 zamrzovalnik 120 mešalec 100 toaster 80 sušilec za lase 80 televizija 60 aparat za kavo 60 sesalec 50 El. pečica 8 žarnica 5 Televizija in monitorji proizvajajo statično in alternirajoče električno polje različnih frekvenc. Na oddaljenosti 30 cm od monitorja lahko izmerimo polje jakosti do 10 V/m. Mikrovalovne pečice obratujejo pri zelo visokih močeh, vendar njihova konstrukcija učinkovito duši polje, tako je na razdalji 1m od pečice sevanje zanemarljivo. Merjenje el. polja Časovno spremenljiva električna polja inducirajo v bioloških sistemih električna polja ter njim ustrezne električne tokove. Jakost in prostorska porazdelitev teh tokov sta odvisni od številnih parametrov vira sevanja, kot so frekvenca polarizacija, usmerjenost…Električne lastnosti bioloških tkiv, ki jih opišemo z dielektričnostjo in električno prevodnostjo, se za posamezna tkiva zelo razlikujejo. Odzivi biološkega sistema in posledični učinki zaradi izpostavljenosti električnem polju so v splošnem odvisni od jakosti induciranih tokov in polj. Ker tokov in polj znotraj telesa običajno ne moremo izmeriti, je potrebno razviti dozimetrijo, ki povezuje dogajanje v biološkem sistemu s parametri sevanja v prostoru. V širokem frekvenčnem področju se v dozimetriji uporabljata dve različni, vendar med seboj povezani veličini. Pri nizkih frekvencah pod 100 kHz lahko veliko bioloških učinkov povežemo z gostoto toka v tkivu (A/m2). Ta parameter se zelo pogosto pojavlja kot dozimetrična veličina. Kot dozimetrična veličina pri višjih frekvencah , kjer je večina interakcij posledica absorbcije energije na enoto mase, pa se uporablja stopnja specifične absorbcije (SAR- Specific Absorption Rate) v W/kg. Dielektrične lastnosti celic in tkiv Relativna dielektričnost in specifična prevodnost predstavljata osnovno dielektrično lastnost nemagnetnih snovi vključno z biološkimi materiali. Posledica dielektričnih lastnosti snovi je, da zunanje električno polje povzroči različno notranje polje v snovi. Električno polje povzroča silo na nabite delce v snovi, kar povzroča prerazporejanje teh delcev v prostoru. Takšno prerazporejanje nabojev v snoveh povzroči dodatno električno polje, ki se superponira k prvotnemu (vzročnemu) polju. Snovi delimo na nemagnetne in magnetne. Magnetne snovi imajo magnetne dipole, na katere močno vplivajo zunanja polja. Pri nemagnetnih snoveh, med katere spadajo tudi biološki materiali, pa v glavnem električno polje vpliva na nabite delce. To se lahko zgodi na tri načine: s polarizacijo vezanih nabojev, z orientacijo pernamentnih dipolov ter z gibanjem nosilcev naboja (elektroni in ioni). V dielektričnih bioloških snoveh interakcije s polji vodijo do polarizacije vezanih nabojev in orientacij nabitih dipolov v karakterističnem času. Lastnosti bioloških snovi (relativna dielektričnost e in specifična prevodnost s) sta za posamezna tkiva zelo različni in močno odvisni od frekvence in valovnega števila. Dielektričnost se za posamezna tkiva zelo razlikuje in je sestavljena iz dveh komponent: e = e' - je'' (3) e' - dielektrična konstanta e'' – izgubni faktor Dielektrična konstanta e' je merilo za shranjeno električno energijo, medtem ko izgubni faktor e'' opisuje del porabljene energije v materialu. Relativna dielektričnost er znaša er = er' - jer'' = e / e (4) Izgubni faktor pa je s prevodnostjo biološkega materiala povezan z relacijo er'' = s / we0 (5) w - krožna frekvenca e0 - dielektričnost praznega prostora (F/m) s - specifična prevodnost (S/m) Električna prevodnost sestoji iz dveh delov, in sicer iz statične električne prevodnosti zaradi ionske prevodnosti in električne prevodnosti zaradi različnih polarizacij. Električne lastnosti tkiv se v odvisnosti od frekvence spreminjajo za nekaj velikostnih razredov. Biološka tkiva kažejo tri zelo močne relaksacijske fenomene (a,b in g). Za razumevanje učinkov nizkofrekvenčnih polj je najbolj pomembno področje disperzije a (0 – 100kHz). Glavni vzrok je premik nabojev na površini celične membrane. Drugi možni prispevki k disperziji so posledica frekvenčno odvisne polarizacije membrane, kakor tudi polarizacije znotrajceličnih struktur v povezavi z membrano plazme. V področju od 0 – 1kHz upade e' skoraj za dva velikostna, medtem ko s naraste za faktor 2 ali 3. Visoka dielektričnost membrane preprečuje vsiljevanje tokov skozi celico. Celična citoplazma je tako praktično oklopljena pred zunanjim poljem. Nad frekvenco 100 kHz (področje disperzije b) pa celična membrana ne ščiti več citoplazme in velik del toka teče v notranjost celice. V številnih bioloških snoveh je gostota toka J direktno proporcionalna električni poljski jakosti E. Tako lahko za določitev gostote toka v telesu uporabimo preprosto zvezo (6) Časovno spreminjajoče se električno polje povzroči površinske naboje na izpostavljenem objektu, kar ima za posledico tok znotraj telesa. Velikost toka je odvisna od površinske gostote naboja. Ta se v odvisnosti od pogojev izpostavljenosti, velikosti, oblike in položaja izpostavljenosti telesa v polju precej spreminja, kar ima za posledico zelo spremenljivo in neenakomerno porazdelitev tokov znotraj telesa. Za sinusna električna polja pod 10 MHz narašča tok v telesu proporcionalno s frekvenco. Tako lahko frekvenčno odvisnost gostote toka zapišemo: J = AfEzunanji (7) Kjer je A empirični faktor, ki vključuje prevodnost in druge faktorje kot so velikost, oblika in položaj telesa. S pomočjo izračunov lahko določimo empirični faktor za različne dele telesa. Tabela 2: Empirični faktor A za različne dele telesa del telesa A (S/Hz m) gleženj 40.10-9 vrat 10.10-9 trup 6,7.10-9 glava 2.10-9 Tkivo v el. polju Pri frekvencah do 100kHz kot mehanizmi interakcij z biološkimi tkivi dominirajo predvsem stimulacije vzdražnih tkiv. V tkivih se inducirano električno polje ojači prek celične membrane. Pri dovolj visoki jakosti to vpliva na električno vzdražljivost živčnih in mišičnih celic. Te interakcije nastopajo do nekaj tisoč kHz, vendar so nad b-disperzijo potrebna vedno močnejša polja. Spremembe v membranskem potencialu povzročijo spremembe v permeabilnosti ionov, strukturne spremembe proteinov, odprtje številnih kanalov za ione, navsezadnje pa depolarizacija membrane povzroča tudi akcijski potencial. Manj pojasnjen je prag tokovne gostote za komaj opazne spremembe vzdražljivih celic ter njihov biološki pomen. Obstaja precej podatkov o stimulaciji tkiv, o krčenju in trepetanju srčnega prekata. Prag za ventrikularno stimulacijo je nad tistim, ki je potreben za stimulacijo. Prag za stimulacijo vzdražljivih tkiv je odvisen ne samo od tokovne gostote in frekvence, temveč tudi od njihove oblike. V primeru impulznih polj je odvisen od trajanja impulza in ostalih parametrov. 9. Interakcije s biološkimi sistemi Vse več raziskav kaže, da električna polja ekstremno nizkih frekvenc vplivajo na številne biološke sisteme celo pri takih jakostih, ki so mnogo nižje od tistih, ki so potrebne za stimulacijo vzdražnih tkiv. Mehanizmi teh interakcij niso pojasnjeni niti razumljivi. Predlagani so bili številni modeli teh interakcij, ki pa potrebujejo nadaljnje raziskave in testiranja. Medcelični tokovi, povzročeni z nizkofrekvenčnim električnim poljem povzročajo elektrokemične spremembe v površini celične membrane. Te spremembe hipotetično povzročajo signale prek celične membrane in povzročajo znotrajcelične spremembe. Interakcije šibkih polj so včasih kritično ocenjene na podlagi dejstva, da so jakosti polj v telesu, povzročene s šibkimi polji, nižje od stalno prisotnega termičnega šuma v telesu. Raziskave šuma in električnih polj, ki so opravljene na preprostih modelih celičnih membran, kažejo, da so inducirana polja (reda velikosti 0,1-0,01 V/m) teoretično zaznavna iz ozadja šuma. Manjša polja (reda 10-4 V/m) so zaznavna le, če dopuščamo ozek frekvenčni odziv membrane ali povprečje signala. Domneva o ozkem frekvenčnem odzivu je konsistentna z nekaterimi eksperimentalnimi podatki o bioloških odzivih. Povprečje signala je podprto tudi z eksperimentalnim delom na encimsko-katalitičnih reakcijah. Te so skušali pojasniti z nekaterimi modeli. Končni sklep je bil, da se celična membrana nahaja v metastabilnem stanju, katerega lahko zmoti že izredno šibek dražljaj v obliki zunanjega polja. Ta proces sprosti shranjeno energijo v obliki metabolične kemične energije prek aktiviranja ionskih črpalk ali encimskih reakcij znotraj membrane. Eksperimentalno pridobljeni rezultati podpirajo koncept, da interakcije nizkofrekvenčnih električnih polj z živimi celicami nastopijo na specifičnem mestu celične membrane. Mikroelektroforetična gibanja, povzročena s šibkimi električnimi polji v membrani vplivajo na povprečno oddaljenost med nabitimi ligandi in receptorji na površini celice. Vpliv vsiljenega električnega polja je v tem, da zmanjšuje življensko dobo ligand-receptorskih kompleksov na površini membrane. Ti učinki lahko vplivajo na številne biološke pojave, kot na primer na aktivacijo limfocitov z antigeni in številnimi lektini in na druge mehanizme, ki nadzirajo membranski transport številnih tipov kationov npr. kalcija. Veliko eksperimentov je pokazalo, da polja nizkih frekvenc, ali visokofrekvenčna polja, amplitudno modelirana z nizkimi frekvencami povzročajo izločanje kalcijevih ionov. Izpostavljenosti električnim poljem frekvenc 315 Hz in 405 Hz, jakosti 15 V/m poveča izločanje kalcija, medtem ko jakosti med, nad in neposredno pod tem vrednostima nimajo tega učinka. 10. Vpliv el. polja na biološke Procese Raziskave, ki preučujejo možne biološke učinke zaradi izpostavljenosti elektromagnetnim sevanjem, lahko razdelimo v tri skupine. In vitro raziskave so raziskave, ki potekajo na izoliranih komponentah bioloških sistemov (celice, tkiva), ki nudijo določen vpogled v mehanizme interakcij z elektromagnetnimi sevanji. Sistemi in vitro so preprosti, saj omogočajo kontroliranje bioloških spremenljivk in identifikacijo komaj opaznih učinkov, ki bi bili sicer prikriti zaradi homeostatičnih odzivov celotnega organizma. Medtem ko so in vitro študije pomembne za določanje mehanizmov interakcij in ugotavljanje ustreznih bioloških posledic in pogojev izpostavljenosti, ki jih je potrebno testirati na živalih, pa ne morejo služiti kot podlaga za določanje tveganja za možne biološke učinke na človeka. Ugotovljene učinke v in vitro pogojih je potrebno preveriti še v in vivo pogojih. In vivo raziskave potekajo na celovitih bioloških sistemih, kot so laboratorijske živali. Njihova velika izvedbena prednost je v izredno veliki kontroli nad laboratorijskimi pogoji, kjer so vsi parametri okolja in izpostavljenosti konstantni. Edina razlika med izpostavljeno in neizpostavljeno poskusno živaljo naj bi bila v izpostavljenost elektromagnetnemu polju. Ker zaradi etničnih omejitev ni mogoče izvajati poskusov na ljudeh, so in vivo raziskave zelo uporabne za ocenjevanje tveganja za možne učinke in njihovo ekstrapolacijo na človeka. Vendar pa moramo vedeti, da so raziskave na živalih pri prenosu na človeka omejeno uporabne, saj živali ne kažejo nujno enake občutljivosti in odzivov na polja. Tretja skupina raziskav so raziskave na ljudeh. To so laboratorijske na prostovoljcih ter epidermološke raziskave na različnih skupinah ljudi v delovnem in bivalnem okolju. Laboratorijske raziskave na prostovoljcih se izvajajo z njihovim soglasjem in nudijo izredno kontrolirane pogoje izpostavljenosti. Tovrstne raziskave so le omejeno uporabne. Epidermološke raziskave preučujejo vzorce in možne vzroke določenih obolenj pri izbrani populaciji ljudi. Navadno en del skupine ljudi, izpostavljene poljem, primerjajo z neizpostavljeno ali vsaj manj izpostavljeno. Največja težava je zagotoviti dve popolnoma identični skupini v zadostnem številu, ki bi se razlikovali samo v izpostavljenosti poljem. To lahko predstavlja resen problem , ko raziskujemo zelo redka obolenja, še posebej posamezne vrste raka. Te raziskave lahko pokažejo na razlike v pogostosti obolenja, vendar pa je potem zelo težko pripisati vzrok za te razlike ravno vplivu polj in ne kakšnemu drugemu dejavniku iz delovnega in bivalnega okolja, ki ni bil odkrit kot razlika med obema skupinama. Predvsem so raziskovali vplive izpostavljenosti statičnim električnim poljem. Prostovoljce so za tri do osem tednov zaprli v posebno ekpozicijsko komoro. Pri izpostavljenosti 600 V/m ni bilo opaziti nobenih sprememb v aktivnosti in telesni temperaturi. Študija na prostovoljcih je pokazala, da prag zaznavanja statičnega električnega polja znaša približno 20 kV/m, ter da polja nad 25 kV/m povzročijo neprijetno počutje. Biološki učinki polj nizkih frekvenc so korelirani z gostoto induciranega toka v tkivu. Nekateri biološki učinki električnih polj nastanejo že pri vrednostih gostote toka, ki so primerljive z naravnimi-endogenimi tokovi, ki tečejo v telesu kot posledica električne aktivnosti vzdražnih tkiv (npr. možgani in srčna mišica) in so velikosti od 0,1 do 10mA/m2. Ti biološki učinki so sprememba dnevnonočnega ritma sinteze melantonina, manjše spremembe ritma bitja srca in motoričnih odgovorov. V splošnem so ti biološki učinki reverzibilne narave, saj po prenehanju izpostavljenosti polju izginejo. Pri nekoliko višjih vrednostih toka, v območju 10 do 100mA/m2 prihaja do različnih sprememb lastnosti tkiv in celic. V tem območju induciranih tokov se nahajajo tudi terapevtske aplikacije, kot so celjenje in spodbujanje rasti kosti in celjenje kroničnih ran. Pri induciranih tokovnih gostotah v območju 100 do 1000 mA/m2 je dosežen prag vzdražljivosti živčnih in mišičnih celic. Tokovne gostote višje od 100 mA/m2 običajno lahko dosežemo le z neposrednim kontaktom tkiva z elektrodami. Vrednosti gostote toka nad 1 A/m2 povzročijo v tkivu izredno močne biološke odzive, ki so lahko smrtno nevarni, kot npr. dihalne motnje in motnje v bitje srca. Pri tako visokih gostotah toka prihaja tudi do velikih sprememb transmembranskega potenciala in sprememb na površini membrane. Izpostavljenost časovno spreminjajočim električnim poljem lahko povzroči določene dražljaje zaradi električnega naboja na površini telesa. Nizkofrekvenčna električna polja inducirajo električna polja in tokove v telesu, kar je posledica časovnega spreminjanja inducirane gostote naboja na njegovi površini. Inducirana gostota toka se na splošno manjša z manjšanjem prereza telesa in je odvisna od pasivnih električnih lastnosti tkiv. Različne študije so pokazale, da električna polja omrežne frekvence lahko vplivajo na cirkadni ritem pri primatih in glodalcih, ali povzročijo specifične spremembe v delovanju žleze češarike. Ugotovili so, da bi učinek na koncentracijo melatonina v serumu lahko prispeval k povečanemu tveganju za pojav raka prek neposrednih in posrednih učinkov na rast celic tumorja dojke. Vendar doslej s poskusi še niso zbrali neposrednih dokazov o tem učinku. Rezultati poskusov z uporabo električnih polj omrežne frekvence so pokazali, da je prišlo pri podganah, ki so jih izpostavljali električnim poljem od 0,2 do 2 kV/m za najmanj 21 dni, do močnega zmanjšanja normalnih nočnih vrhuncev pri sintezi in izločanju melatonina iz žleze češarike. Vendar pa več študij na celi vrsti živali, vključno s podganami, primati in jagenjčki ženskega spola ni ugotovilo tako očitnih učinkov. Omenjene rezultate je potrebno še preveriti z eksperimenti. Obstaja možnost, da izpostavljenost električnim poljem negativno vpliva na razvoj embrija in fetusa. Medtem ko so rezultati poskusov o vplivih električnih polj na razvoj piščancev še vedno vprašljivi, druge raziskave kažejo, da taka izpostavljenost nima ugotovljenih učinkov na razvoj sesalcev. Več skrbno izvedenih raziskav, pri katerih so izpostavljali glodalce ali prašiče električnim poljem 130 kV/m frekvence 60 Hz, niso pokazale nikakršnih negativnih učinkov na plodnost samic ali uspešnost razmnoževanja, niti učinkov na razvoj zarodka. Ugotovljene so bile statistično značilne spremembe v pogostosti deformacij, vendar pa bodisi niso bile ponovljive, ali pa se je njihova pogostost pri različnih simuliranih skupinah močno spreminjala, v celoti pa je bila podobna tisti v izpostavljenih skupinah. V eni izmed ponovljenih študij so poročali o specifičnih spremembah v aktivnem vedenju odraslih podgan, ki so bile ves čas brejosti izpostavljene električnemu polju do 30 kV/m. Preučevanje pojava karcinogeneze pod vplivom električnega polja je tema številnih raziskav. V splošnem delimo karcinogenezo na tri faze. Prva faza je iniciacija in vključuje genetske mutacije ene ali več celic. Promocija vključuje množenje in akumulacijo prizadetih celic, pregresija pa vključuje nadaljnje genetske spremembe, kar ima za posledico povečano malignost. S poskusi niso bili pridobljeni prepričljivi dokazi, da lahko nizkofrekvenčna polja povzročajo genetske okvare (iniciacija). Skoraj ni verjetno, da bi lahko imela kakršenkoli učinek na iniciacijo rakastih obolenj. To ugotovitev podpira tudi obsežna študija, ki so jo izvedli na podganah, izpostavljenim poljem omrežne frekvence približno dve leti. V tej študiji niso ugotovili nobenega učinka na pogostost spontanih tumorjev. Prevladujoče znanstveno mnenje je, da nizkofrekvenčna elektromagnetna polja vplivajo predvsem na stopnjo promocije, kar je bil predmet številnih raziskav. Predvsem je šlo za preučevanje vplivov polj na signalne poti celic, kar bi lahko povzročilo povečano razmnoževanje celic. Prvi primeri prevajanja signalov, ki so bili predmet preučevanj, so bili pretoki ionov. Številne študije transmembranskih Na+ ,K+-ATP so pokazale kot odziv na električna polja spremembe tako pri hidrolizi ATP, kot pri črpanju ionov, čeprav obstajajo precejšnje razlike v odzivih, ki so jih ugotovili pri različnih študijah. Številne celične signalne poti povzročajo prehodna povečanja v znotrajcelični koncentraciji prostega Ca2+. V več študijah so skušali raziskati možnost, da elektromagnetna polja vplivajo na gibanje kalcijevih ionov in na ta način vplivajo na te poti. Poskusi so pokazali, da je pretok kalcija odvisen induciranega električnega polja. Promocijo so preučevali tudi z neposredno uporabo živalskih karcenogenih modelov. Eden izmed njih je bil razvoj tumorjev mlečnih žlez, sproženih s kemičnim iniciatorjem pri podganjih samicah. Rezultati kažejo, da je prišlo le do obrobnih učinkov zaradi kronične izpostavljenosti električnim poljem 40 kV/m frekvence 60 Hz. Obstajajo dokazi o bioloških učinkih na nizkofrekvenčna električna polja nizkih jakosti (pod 100 V/m) pri frekvencah med približno 1 in 400 Hz. Ti učinki vključujejo spremenjeno mobilnost kalcijevih ionov v možganskem tkivu piščancev in mačk, spremembe v živčnih celicah pri glodalcih, spremembe pri električni aktivnosti možganov in spremembe v vedenju nekaterih primatov. Ugotovili so tako frekvenčna kot tudi amplitudna območja teh učinkov. Nadaljevanje dela, s katerim so bile ugotovljene spremembe v izmenjavi Ca2+ v izoliranih piščančjih možganih kot odziv na zelo šibka izmenična polja, je pripeljalo do ideje o resonančnih interakcijah. Raziskava je pokazala, da električna polja vplivajo na pretok kalcija pri morskih mikroorganizmih ali na porast nivoja kalcijevih ionov samo pri specifičnih frekvencah polja. Tudi raziskava, ki je potekala na podganah in je vsebovala izvajanje praktične naloge, ki vključuje prostorski spomin je pokazala, da je uspešnost izvajanja naloge manjša le v času izpostavljenosti poljem specifičnih frekvenc. Človek v el. polju Čeprav ljudje nimamo posebnega čutila za zaznavanje električnega ali magnetnega polja (če ne štejemo svetlobe), pa pri nekaterih osebah pride do tako imenovane električne hipersenzitivnosti. Kot že ime pove je to prevelika občutljivost za elektromagnetna valovanja. Osebe s takšno motnjo lahko občutijo šibko elektromagnetno polje posredno preko simptomov kot so utrujenost, izguba koncentracije, alergije, bolečine v glavi in hrbtu, občutek notranjega pritiska, depresije, povečan krvni tlak itd. Nekatere živali imajo razvite posebne organe s katerimi lahko zaznavajo šibka električna ali magnetna polja. Električni skati in jegulje lahko proizvajajo velike električne sunke. Sladkovodna električna jegulja, katere telo večinoma sestavlja električni organ proizvaja 500 voltne napetostne sunke trajanja 2 ms, s katerimi omami plen. Nekatere druge ribe lahko proizvajajo električno polje jakosti 10 V/m frekvence do 10 kHz. Te ribe zaznavajo okolje in komunicirajo z moduliranjem in zaznavanjem modulacij šibkega toka skozi njihovo kožo. Morski psi zaznavajo električna polja jakosti manj kot 1 mV/m in frekvenc reda 1 Hz s posebnim organom. Ta organ uporabljajo tudi za navigacijo. Ko morski pes plava skozi zemeljsko magnetno polje se zaradi Lorentzove sile v tem organu inducira električno polje, ki ga morski pes zazna in uporablja za orientacijo in navigacijo. Morski psi zaznavajo tudi električna polja, ki nastajajo zaradi delovanja živčnega sistem in premikanja mišic in s tem locirajo plen. Pri kopenskih živalih ne najdemo podobnih organov, ker visoka impedanca zraka duši električni tok kot posledico elektrostatičnega polja, tako da ga ni mogoče zaznati. Nevarnosti el. polja Vlada Republike Slovenije je decembra 1996 izdala uredbo o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju, katere povzetek, ki se nanaša na nizkofrekvenčno električno polje sledi. Vir sevanja je visokonapetostni transformator, razdelilna transformatorska postaja, nadzemni ali podzemni vod za prenos električne energije, odprt oddajni sistem za brezžično komunikacijo, radijski ali televizijski oddajnik, radar ali druga naprava ali objekt, katerega uporaba ali obratovanje obremenjuje okolje z nizkofrekvenčnim elektromagnetnim sevanje od 0 do vključno 10 kHz in je naivna napetost, pri kateri vir sevanja obratuje večja od 1kV. Mejna vrednost veličine elektromagnetnega polja je vrednost veličine, določena s to uredbo za posamezno območje naravnega ali življenjskega okolja, na podlagi katere se določa čezmerna obremenitev okolja zaradi sevanja in se izraža kot mejna efektivna vrednost električne poljske jakosti in mejna temenska vrednost gostote magnetnega pretoka za elektromagnetno polje, ki je posledica emisije nizkofrekvenčnih virov sevanja. Efektivna vrednost veličin elektromagnetnega polja se določa za periodična polja in je za eliptično polarizirano polje enaka: kjer so Ex, Ey in Ez efektivne vrednosti komponent električne poljske jakosti. Enako velja tudi za magnetno poljsko jakost. Stopnji varstva pred sevanjem, določeni glede na občutljivost posameznega območja naravnega ali življenjskega okolja (v nadaljnjem 1. območje) za učinke elektromagnetnega polja, ki jih povzročajo viri sevanja, sta prva in druga stopnja. Prva stopnja varstva pred sevanje velja za prvo območje, ki potrebuje povečano varstvo pred sevanjem. Prvo območje je območje bolnišnic, zdravilišč, okrevališč ter turističnih objektov, namenjenih bivanju in rekreaciji, čisto stanovanjsko območje, območje objektov vzgojno-varstvenega in izobraževalnega programa, ter programa osnovnega zdravstvenega varstva, območje igrišč in javnih parkov, javnih zelenih in rekreacijskih površin, ter trgovsko-poslovno-stanovanjsko območje, ki je hkrati namenjeno bivanju in obrtnim in podobnim proizvodnim dejavnostim, javno središče, kjer se opravljajo upravne, trgovske, storitvene ali gostinske dejavnosti, ter tisti predeli območja, namenjeni kmetijski dejavnosti, ki so hkrati namenjeni bivanju (v nadaljnjem prvo območje). Druga stopnja varstva pred sevanjem velja za drugo območje, kjer je dopusten poseg v okolje, ki je zaradi sevanja bolj moteč. Drugo območje je zlasti območje brez stanovanj, namenjeno industrijski ali obrtni ali drugi podobni proizvodni dejavnosti, transportni, skladiščni ali servisni dejavnosti ter vsa druga območja, ki niso v prejšnjem odstavku določena kot prvo območje (v nadaljnjem 2. območje). Druga stopnja varstva pred sevanjem velja tudi na površinah, ki so v prvem območju namenjene javnemu cestnemu ali železniškemu prometu. Mejne efektivne vrednosti električne poljske jakosti kot posledice uporabe ali obratovanja nizkofrekvenčnih virov sevanja so za 1. in 2. območje določene v tabeli 1. Frekvenca (Hz) Mejna efektivna vrednost el. polja(kV/m) 1. območje 2. območje - za obstoječe vire sevanja 0-0,1 0,7(‘) 14(‘) 0,1-60 0,5 10 60-1500 30/f(‘’) 600/f(‘’) 1500-10000 0,04 0,4 (‘)- za frekvenčno območje od 0 do 0,1 Hz mejni vrednosti veljata za temenske vrednosti električne poljske jakosti (‘’)- f je frekvenca izražena v Hz Celotna obremenitev območja s sevanjem kot posledice obratovanja ali uporabe vseh virov sevanja se ugotavlja tako, da se na kraju meritev izmerijo in vrednotijo veličine elektromagnetnega polja, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti. Celotna obremenitev območja s sevanjem zaradi nizkofrekvenčnih in visokofrekvenčnih virov se ugotavlja ločeno. Če so med visokofrekvenčnimi viri tudi viri z impulznim načinom delovanja, se obremenitev območja zaradi izpostavljenosti impulznim elektromagnetnim poljem vrednosti posebej. Obremenitev območja s sevanjem kot posledice obratovanja ali uporabe posameznega vira sevanja se ugotavlja tako, da se na kraju meritev izmerijo in vrednotijo veličine elektromagnetnega polja, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti, pri čemer se za frekvenčno območje, v katerem obravnavani vir seva, ne upoštevajo deleži elektromagnetnega polja, ki so na kraju posledica emisije vseh drugih pomembnih virov sevanja. Če je za posamezni vir sevanja predpisan računski postopek vrednotenja veličin elektromagnetnega polja, kot posledice obratovanja posameznega vira sevanja, se lahko namesto iz rezultatov meritev vrednotijo veličine polja na kraju emisije na podlagi podatkov o obratovanju vira sevanja, ko ta s sevanjem najbolj obremenjuje okolje. Računske postopke za izračun veličin elektromagnetnega polja na kraju emisije za posamezen vir sevanja predpiše minister, pristojen za okolje. Nizkofrekvenčni vir sevanja je pomemben vir sevanja, če njegovo obratovanje na kraju meritev pomeni, da je : -efektivna vrednost električne poljske jakosti ali gostote magnetnega pretoka oziroma -temenska vrednost električne poljske jakosti ali gostote magnetnega pretoka, če gre za frekvenčno območje od 0 do 0,1 Hz, najmanj v enem frekvenčnem območju večja od 20% vrednosti, ki je kot mejna vrednost za nove nizkofrekvenčne vire sevanja določena s to uredbo. Investitor mora pri novem ali rekonstruiranem objektu ali napravi, ki je vir sevanja, zagotoviti prve meritve tistih veličin elektromagnetnega polja kot posledice obremenitve območja zaradi sevanja vira, za katere so s to uredbo določene mejne vrednosti. Lastnik ali upravljalec vira sevanja mora kot obratovalni monitoring zagotavljati občasne meritve sevanja. Obratovalnega monitoringa ni treba zagotavljati za nizkofrekvenčni vir na 2. območju ali nizkofrekvenčni vir sevanja na 1. območju, katerega nazivna napetost ne presega 110 kV. Obremenitev območja s sevanjem je čezmerna, če na kraju meritev za električno poljsko jakost kot posledico uporabe enega ali več nizkofrekvenčnih virov sevanja najmanj pri eni frekvenci velja: 0 kjer je Ei-temenska vrednost električne poljske jakosti za frekvenčno območje 0 do 0,1 Hz oziroma efektivna vrednost električne poljske jakosti za preostala frekvenčna območja ERL,i- i-temu frekvenčnemu območju ustrezna mejna vrednost električne poljske jakosti iz tabele 4. Mnenje javnosti Elektromagnetizem se med splošno javnostjo še vedno uvršča nekam med okultizem in astrologijo, predvsem zaradi tega ker je elektromagnetno valovanje povsod prisotno hkrati pa precej težko merljivo. Kopica izredno uspešnih Holywoodskih filmov je pa še dodatno poskrbela za negativni prizvok besede “sevanje”. Sevanje je pa vsakršno širjenje energije in torej ni omejeno strogo na elektromagnetizem; tudi zvok seva skozi prostor. Majhno število eksperimentalnih študij o bioloških učinkih statičnih električnih polj ni dalo nikakršnih dokazov o škodljivosti teh polj. Izpostavljenost nizkofrekvenčnim električnim poljem povzroča induciranje tokov v tkivu, kar ima lahko za posledico odziv živčnega sistema. Večina raziskav ugotavlja, da nizkofrekvenčna električna polja nimajo pomembnejšega vpliva na razmnoževanje in razvoj sesalcev. Prav tako ni prepričljivih dokazov, da polje vpliva na razvoj karinogeneze. Če učinki obstajajo so to najverjetneje v fazi promocije. Zelo šibka električna polja ozkih frekvenčnih pasov povzročajo nekatere spremembe na celičnem nivoju npr. izločanje kalcija, vendar teh učinkov ne moremo označiti kot škodljivih. Učinki električnih polj visokih amplitud, so korelirani z gostoto toka, ki ga povzročijo v tkivu. Gostoto toka, ki bi lahko povzročila škodljive posledice lahko dosežemo le z neposrednim stikom tkiva z elektrodami, samo polje lahko povzroči le neprijetno počutje. Prag zaznavanja pri človeku je približno 20 kV/m. Na voljo ni trdnih dokazov, da bi izpostavljenost nizkofrekvenčnim električnim poljem, ki so jim ljudje v splošnem izpostavljeni (omrežne frekvence) povzročale negativne vplive na živčni sistem, razvoj raka, razmnoževanje in razvoj. Prevladujoče znanstveno mnenje je, da ne predstavljajo povečanega zdravstvenega tveganja za človeka. Zaključek Človek se od nekdaj boji nerazumljenih stvari, kakršenkoli strah pa že ima močan vpliv na človekovo zdravje in počutje. Avtosugestija je torej tudi pri vplivih električnih polj lahko močan dejavnik, ki vpliva na izzid eksperimenta. To pa se kaže predvsem pri uspehih mnogih nekvalificiranih zdravilcev, ki s pomočjo “dobrih in slabih” polj zdravijo bolne duše. Ti ljudje imajo mnogokrat izredno sposobnost empatije in so že nasploh čustveno zelo fleksibilni, kar pa je odličen predpogoj za manipulacijo množic, zadovoljivega znanja o elektromagnetiki pa pogosto nimajo. Tako znanje pa v kakšni primerni in pregledni obliki sploh ne obstaja. Mnogo je posameznih študij s bolj ali manj uporabnimi izsledki, mnogo je alternativnih zdravstvenih pristopov, ki s svojo raznolikostjo vedno znova namigujejo na blefiranje spretnih posameznikov, mnogo je tudi novodobnih, takoimenovanih “new age” filozofij, ki elektromagnetizmu pridajajo neko bolj splošno filozofsko vrednost in ga marsikdaj enačijo kar s zavestijo in ljubeznijo samo. Vidimo torej, da se nam ponuja nešteto opisnih modelov, med katerimi pa mnogi temeljijo na euforiji in hitrih zaključkih in s tem samo pač zgolj polnijo police alternativnih “new age” založb. Ustrezen pristop do problema pa leži nekje vmes med euforijo nekvalificiranih alternativcev in zagrenjeno ozkoglednostjo vsega preostalega akademskega sveta. Gre namreč za izredno mlado področje, ki ravno zdaj za razvoj potrebuje odprt in fleksibilen pristop, hkrati pa se moramo zavedati nevarnosti, ki nam pretijo, ko se poskušamo zadovoljiti s hitrimi zaključki in preveč širokimi posplošitvami. Kot pri vseh stvareh, bo tudi tukaj vmesna pot najustreznejša. Literatura [1] Polk, Postow: Handbook of Biological effects of electromagnetic fields [2] Miklavčič, Gajšek: Vpliv neioniziranih elektromagnetnih sevanj na biološke sisteme Ostali viri: Uradni list RS št. 70/96 Spletni viri: http://www.who.ch/emfINPUT
Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a leskovsek dne 2006-07-13.
Matevž Leskovšek Univerza v Ljubljani, Fakulteta za elektrotehniko Tržaška 25, 1001 Ljubljana, Slovenija matevz [dot] leskovsek [at] gmail [dot] com
Ocenite prispevek:
5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5
# of Ratings = 16 | Rating = 4.8/5
publikacije.net - portal svobodnega znanja
