O spolu - moškem, ženskem in drugih

Uvod
Analiza tako širokega vprašanja, kot je spolna identiteta, v tako zapletenem filmu, kot je Cronenbergov Madame Butterfly, je vsekakor zahtevna naloga.
Za rdečo nit si bom izbral vsebinsko členitev filma, utemeljeno na ključnih premenah odnosa med protagonistoma.
Vsebine same ne bom niti povzemal niti analiziral, preden se lotim analize odnosov bom le še skiciral samo zastavitev filmske zgodbe, ki je ozadje za granje z modeli spolnih identitet.

Postavitev
Gledalec zelo hitro spozna vse glavne gradnike zgodbe. Glavni osebi francoski računovodja (Irons) na francoski ambasadi na Kitajskem in kitajska operna pevka (Song). Povezuje ju opera "Madame Butterfly", ki jo ona na samem začetku izvaja za kolonialno publiko, med katero je tudi on. Opera govori o žrtvovanju lepe vzhodnjakinje zaradi neskončne ljubezni do nezvestega zahodnjaka.
Zgodba se torej giblje v kvadratu vzhod-zahod-moški-ženska, dinamiko pa povzročata žrtvovanje in ljubezen.
V pogovoru po operi Song grobo zavrne Ironsovo navdušenje s prvo zanimivo ugotovitvijo, da je takšno žrtvovanje lahko lepo le za zahodnjaka. "To vas vzburja kajne?" To, in pa izjava njegovega kolega ob prvem pogledu na lepo pevko, "Ali niso operne pevke debele?", povzroči protagonistu nerazložljivo zanimanje za fenomen kitajske opere in zlasti te pevke. Prva tematizacija odnosa je torej med zahodnjaškim občudovanjem lepe umetnosti in vzhodnjaškim trpljenjem zardi nerazumevanja.
Razgrinjanje problematike se hkrati dogaja protagonistu in gledalcu, dokler ga ne prekine pogovor z ženo, kjer ji očarano pripoveduje o lepoti opere. Ona hladno opiše "pekinško opero, kjer pojejo kot bi zavijale mačke".

Zanimanje
Ob ponovnem srečanju, v zakulisju "cvileče opere", ga Song zopet okrega kot "pustolovskega imerialista" in mu očita, da "kako lahko objektivno vrednotite svoje vrednote?". Irons ponovi tipično zahodnjaško "mislim, da lahko obržim določeno distanco." Da, seveda.
Irons jo kljub ponovni zavrnitvi obišče še enkrat, to pot na njenem domu. Sedaj Song pusti, da se ji približa, a ga v zadnjem trenutku zavrne. Pred tem pove, da je njegova prisotnost nevarna in da "ji zaradi predrznosti dejanj gori polt", s čimer neposredno zanika svoje trditve iz pogovora po operi. Na tem mestu bi gledalci že lahko postali sumničavi, a zaradi etnocentričnosti mirno sprejmemo tezo, v katero je kasneje prepričan tudi Irons, da si vzhodnjaki enostavno ne morejo pomagati pred našo zahodno očarljivostjo.
Tu preide zgodba v naslednjo fazo.

Dvorjenje
Song iz gledalcu neočitnih razlogov prične pisati pisma. Irons jo je sprva verjetno pustil pri miru, kot lepo vzgojen aristokrat, kasneje pa zaradi prevzetnega ugodja ob igrici "hard-to-get".
Zaradi samega razpleta filma se je umestno vprašati, ali je Song pričel vohuniti že s svojim prvim nastopom, šele po prvem srečanju z Ironsom, po drugem ali celo šele po tretjem. Vprašanje je pomembno zato, ker jemlje legitimnost njegovim izjavam po pričetku sprenevedanja, ki jih ne moremo več uporabljati v analizi njegove spolne in kulturne identitete. Žal imamo opraviti z dvoumnimi namigi.
Kakorkoli, pisma so očitno del taktike za pridobivanje informacij od naivnega Francoza. Kot taka so zanimiva, ker razkrivajo pričakovanja moškega. Kot vemo so pisma uspešna, in v njih lahko sledimo postopni predaji osebnega ponosa Song Ironsu.
To se stopnjuje do njegovega četrtega obiska čez nekaj mesecev, ko zahteva le še potrditev že izrečenega v pismih. Želi imeti svojo Buterfly. On se je skratka postavil v vlogo "pustolovskega imperialista", ona v vlogo moledujočega. To naj bi bila tipična šovinistična oblika odnosa, toda prikaza ne moremo vzeti za tematizacijo resničnosti, kajti Song je tak zaplet zavestno vodil. Morda lahko potegnemo vzporednice z ženskami, ki se postavijo v vloge žrtve in vzpodbujajo taiste vzorce vedenja, a to je trenutno zgolj špekulacija, za katero bi moral imeti dostop do raziskovalnih podatkov. Na osnovi filma lahko rečem le, da je s strani moškega, če dobi to vrsto impulzov, mogoče, da se vede imperialno.

Vrhunec
Vrhunec tega dela je seveda popolna predaja in spolni odnos. Tu se zgodi nov obrat, ki je mogoč le zaradi umeščenosti zgodbe v tujo kulturo. Song sedaj nenadoma zahteva položaj odločujočega, pod pretvezo ugajanja. Ironsa prisili v infantilno stanje, kjer ga ona sama, po svoji presoji zadovoljuje ("matere nas učijo, kako zadovoljiti moškega"). To je igranje z naslednjim predsodkom, da so (zahodni) moški večni otroci, ki se radi pustijo razvajati. Spet film pove le, da je to mogoče z moške strani, ničesar pa o ženskem stališču ali celo o resničnem stanju. Zanimiv je Songov namig o "najbolj prepovedani ljubezni", ki ga gledalec sprva seveda interpretira v luči komunizma in tradicije.
Na izletu na kitajski zid se film poigrava še z enim stereotipom. Song vpraša "zakaj si izbral kitajko s prsmi kot fant" in Irons je kratek: "ne kot fant, kot dekle, šolarka." To naj bi izražalo predsodek, da so mlada dekleta bolj zaželjena, a opomba žal ostane na ravni predsodka in se ne razvije.
V petih kadrih izriše tudi tipično komunistično kritiko kapitalističnega poniževanja žensk za oglaševalske namene.
Njemu sedaj ni več treba delati na odnosu, dosegel je stabilnost, našel svojo novo mamico, lahko se ukvarja z novimi dogodivščinami. Te ga seveda srečajo, tudi zato, ker medtem napreduje in mu zraste samozavest. Kulminirajo v prevari in novem razodetju, da je Song že dolgočasna. Zato od nje zahteva še zadnjo potešitev, razkritje. Song mojstrsko uporabi taktiko nosečnosti, a da gledalcem namig v izjavi "danes si mi rešil življenje."
Njegova reakcija na tej točki je povsem stereotipna in nerazumljiva. Iz egostičnega imperatorja se v trenutku prelevi v ljubečega moža, in v tej vlogi ostane do končnega razkritja. Narazumljivo je tudi Songovo vztrajanje, da "ve, da bo fantek". Irons razsvetljeno zatrjuje, da je zaradi njega lahko tudi punčka, Song pa ponovi svojo trditev. Zaradi Konteksta laži se ta motiv ne more razviti v prikaz medkulturnih razlik temveč prosto obvisi v zraku.

Preobrat
Filmski odnos je nato prekinjen zaradi zlobnega-zlobnega komunizma: Irons se vrne v Francijo, Song ga čez nekaj let spet poišče in čez nekaj let sta obtožena vohunjenja.
Na procesu izvemo, da je Irons iz ljubezni do svoje dive in njunega sina vohunil proti svoji domovini. To nam vsekakor pove, da je s to ljubeznijo mislil resno in vzbudi dvome glede razlogov, ki jih je imel Song ob vrnitvi.
Toda ker ga Song v zaporniškem vozu prosi za ljubezen, zahteva da je "več kot moški, tvoja Butterfly", vidimo, da je bil najbrž zgolj razpet med ljubečo skrbjo, ki mu jo je namenjal Irons in železno roko komunizma v rodni Kitajski. Prav tako ne smemo pozabiti, da so "operne pevke" pravzaprav kastrati, kar zagotovo pomeni odmik od sicer "običajnih" vedenjskih vzorcev.
Irons na drugi strani reagira z gnusom, ki pa ga hitro racionalizira v ugotovitev: "Ljubil sem žensko, ki jo je ustvaril moški. Vse drugo je le bled odsev resnice." To, in pa Songova trditev, da "samo moški ve, kako se naj bi obnašala ženska", je pravzaprav zgostitev tistega, kar nam film želi povedati o ženski in moški spolni identiteti.
Zaradi razpetosti tega sporočila med vzhod in zahod, ter med homoseksualen odnos (čeprav nevedeč) in kastracijo, pa se sporočilnost (zgolj navidezno) poglobi in posploši.
Ljubimo skratka svoja lastna pričakovanja. In najbolj vulgaren način, da se ta mehanizem razkrinka je bil uporabljen za to zgodbo.

Konec
Irons v zaporu naredi samomor. Festivalski način, ki ga vidimo v filmu je zgolj za našo "zabavo", brez problema bi se lahko ubil tudi kadarkoli vmes, na samem. (Pustimo ob strani problem kako priti do ogledala... ).
Zaključni govor je pretresljiv, kot vsak monolog, za katerega vemo, da je obeležil dejanski konec nekega človeka. V njem izvemo za pravi razlog odločitve za samomor in lastno interpretacijo dogajanja. Začne se humorno: "I make people laugh, I made the whole France laugh", nadaljuje iskreno: "brez ponosa se ne da živeti" in zaključi triumfalno: "ljubil sem popolno žensko".
S tem monologom naj bi si protagonist v svojih očeh povrnil izgubljeni ugled, zaradi tako zasmehovane usode. Na njegovo žalost, je ravno toliko ljubil popolno žensko, kot kdorkoli drug, ki ljubi.

Zaključek
Film ima torej izrazito šovinistično pozicijo - ničesar ne pove o ženskem stališču do vprašanj, kljub temu ves ves čas pomalem kritizira obstoj "moških" predsodkov. S tem, ko okvirno zgodbo o žrtvovanju vzhodnjakinje, preobrne v usodo zahodnjaka, sicer zelo spretno poskrbi za dogajalno fantastiko, o spolnih identitetah pa ne pove nič novega.
V najboljšem primeru je torej ne ravno obsežen sprehod po zahodnih spolnih stereotipih z eno zanimivo poanto, ki pa jo res predstavi prepričljivo. Razlog za to mojo kritiko je povsem strukturen - zato, da je lahko nedvoumno prikazal navideznost ljubezni, je moral žrtvovati vsa druga, bolj osebna vprašanja. Ker je potreboval popolno zmoto protagonista, je moral uporabiti tudi popolno prevaro z druge strani in množico drugih, v resničnosti ne ravno pogostih okoliščin.

Seveda pa se zavedam, da bi psihoanalitično branje tega eseja vztrajno iskalo moja lastna stališča in predsodke, ravno skozi moje kritične bodice, uperjene proti posameznim vprašanjem filma. Zato si ne domišljam, da jih nimam in se ne postavljam v nepristranskega razsodnika. Verjetno bi se bilo bolj kot vsebinske analize filma, produktivno lotiti analize odzivov publike. A za to bi potrebovali več kot le en ogled filma.

Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Boštjan Špetič dne 2006-10-08.

Ocenite prispevek:

5 out of 54 out of 53 out of 52 out of 51 out of 5 

Not yet Rated